Prvič v zgodovini se je zgodilo, da je bila virusna bolezen, katere smrtnost je manjša kot 1%, uvrščena v  1. skupino nalezljivih bolezni, ki ima poseben pravno formalni status in oblastem omogoča podreditev temeljnih človekovih pravic. V to skupino so, do pojava kovida, sodile bolezni s smrtnostjo med 30 in 100%, kot so kuga, ebola, rumena mrzlica, marburg. Uvrstitev Sars-Cov-2 v skupino najbolj nevarnih kužnih bolezni je bila, po mnenju mnogih strokovnjakov (J. Ioannidis, B. Ilin, V. Pirnat), strokovna napaka, na podlagi katere so vlade širom sveta izvajale, danes že ugotovljeno, neučinkovite in za družbo ter posameznike škodljive ukrepe, zapirale celotno družbo in sprejele tvegano cepljenje s popolnoma novo medicinsko tehnologijo, niso pa izvajale zgodnjega zdravljenja s splošnimi zdravili, ki dokazano delujejo tudi protivirusno. Še danes, po več kot dveh letih »novega« koronavirusa, je navodilo, ki ga dobimo od zdravnika, ko zbolimo za to boleznijo, da ostanemo doma, počivamo, vzamemo lekadol, enako kot na začetku epidemije, ko smo o novem koronavirusu dejansko vedeli malo.

Ustrezno zgodnje zdravljenje okužb je ključnega pomena za reševanje življenj in preprečevanje hudih zapletov. Zelo verjetno je, da je opustitev zdravljenja ali neustrezno zdravljenje kovidne bolezni, pripeljalo do več hospitalizacij, hujših oblik bolezni, zapletov, dolgotrajnega kovida in smrti. Naš namen je zapolniti nastalo praznino z odpiranjem te tematike, zbiranjem podatkov in zgodb, ki so spregledane, zato vas vabimo, da izpolnite vprašalnik o vaši izkušnji ali izkušnji svojca v zvezi z zdravljenjem kovidne bolezni.  Namen pilotne študije o opustitvi zgodnjega zdravljenja je raziskati ali bi bilo mogoče v Sloveniji, z ustreznim preventivnim in zgodnjim zdravljenjem preprečiti nepotrebne smrti, zaplete pri bolezni in dolgotrajni kovidni sindrom.

Naša predpostavka, ki jo želimo preveriti tudi v Sloveniji,  temelji na raziskavah in klinični praksi zgodnjega zdravljenja kovida iz tujine, ki je pokazala, da bi lahko s pravočasnim zdravljenjem po protokolih, ki jih nekateri ugledni in mednarodno priznani zdravniki uspešno uporabljajo že od leta 2020, preprečili od 60 do 80% vseh težjih potekov bolezni, hospitalizacij in smrti. V Sloveniji to pomeni, da bi lahko preprečili od približno 4000 do 5000 smrti, v veliki meri razbremenili bolnišnice in omogočili nemoteno obravnavo bolnikov z drugimi boleznimi, preprečili številne hujše zaplete bolezni in skrajšali čas zdravljenja, če bi le začeli kovidne bolnike pravočasno zdraviti.

Dr. med. Pierre Korry v ameriškem senatu oktobra 2020. Vir: wsau.org

Medtem, ko so odločevalci, ki so delali po nareku Svetovne zdravstvene organizacije (SZO), govorili, da zdravilo za kovid ne obstaja, so nekateri zdravniki uporabili tisto, kar so »že imeli pri roki«, varna zdravila z več desetletno izkušnjo uporabe v humani medicini. Medtem, ko so nam odločevalci govorili, da, dokler ne izdelajo specifičnih cepiv (in kasneje zdravil), se pred tem virusom ne moremo zaščititi drugače, kot s strogimi ukrepi večurnega nošenja mask, sistematičnim masovnim testiranjem, socialnim distanciranjem in popolno izolacijo bolnikov in starostnikov od preostale skupnosti, so ti zdravniki dokazali, da lahko s splošno preventivo z vitaminom D3, vitaminom C, cinkom in kvercetinom znatno preprečimo težji potek okužbe z virusom.

Po dveh letih epidemičnih ukrepov, uničujočih za šolstvo, gospodarstvo, zdravstvo, javne finance in družbo kot celoto, o nujnosti zgodnjega zdravljenja kovida in pomena krepitve imunskega sistema, še vedno ni govora. Prejšnja in sedanja vlada, na čelu s pristojnim ministrstvom za zdravje, še vedno ponavlja, da je cepljenje najboljši ukrep za zajezitev širjenja in preprečevanja težje oblike kovidne bolezni, pa čeprav vse resne in verodostojne analize kažejo drugače (več o tem lahko preberete v Pripombah na Odgovor Vlade na pobudo za ustavno presojo sprememb ZNB in odlokov za preprečevanje širjenja epidemije Covid-19).

Vedno bolj je jasno, da s kovidom zbolijo tako cepljeni, kot necepljeni in, da cepiva ne preprečujejo ne prenosa virusa, ne težjega poteka bolezni, večina smrti pa je med starejšo populacijo, cepljeno in necepljeno. Ključni dejavnik, ki določa ali se bomo okužili in kako bomo okužbo preboleli, je naš imunski sistem oziroma naravna odpornost.  V resnici ne obstaja nobeno zdravilo, ki bi uničilo katerikoli virus, ampak »zgolj« zdravila, ki zavirajo razmnoževanje virusa v celicah in na ta način pomagajo imunskemu sistemu, tudi oslabljenemu, da lažje premaga bolezen. Dober odziv imunskega sistema pa ni odvisen samo od starosti, zdrave prehrane in življenjskega stila, ampak je močno odvisen od psihološkega stresa. Na tem področju je bilo narejeno veliko škode, ki jo bo potrebno popraviti. Namesto podpore, razumevanja, iskanja najboljših rešitev, smo dobili ustrahovanje, osamitev in odtujitev od bližnjih, prepovedi gibanja in posredno prisiljevanje v eno samo možno rešitev.

Epidemija Sars-COV-2 je prinesla velike spremembe v temeljnih načelih medicine, ena od takšnih je bila prepoved obdukcij, s katerimi bi lahko izvedeli več o bolezni in, seveda, tudi načinu zdravljenja. Navkljub prepovedi so nekateri italijanski patologi v prvem valu okužb delali obdukcije umrlih s koronavirusom in prišli do izredno pomembnih spoznanj v zvezi s kovidno boleznijo, na podlagi katerih so opredelili temeljne principe zdravljenja. Ugotovili so, da so najpogostejši vzrok za smrt krvni strdki, ki so posledica zapletenih mehanizmov in kaskad dogodkov v organizmu obolelega. Kot vsi drugi koronavirusi, je tudi ta izredno nalezljiv in se hitro prenaša zaradi svoje beljakovinske bodice (t.im. spike protein), ki omogoča hitro in uspešno vezavo na celice. Zato je zgodnje zdravljenje te bolezni eden ključnih načinov za preprečevanje težjega poteka bolezni, zapletov in smrti, saj je znano, da Covid-19, ki ga povzroča virus Sars-COV-2 poteka v treh fazah (McCullough, 2020):

1. faza:

   takoj po okužbi se začne virus v okuženih celicah zgornjih dihal razmnoževati. Povzroča simptome, podobne gripi (vročina, glavobol, boleče grlo, zamašen nos, bolečine v telesu, tudi izguba vonja in okusa, driska)

2. faza:

   če ne preprečimo hitrega razmnoževanja virusa, lahko pride do prekomernega vnetnega odziva in citokinske nevihte, predvsem pri posameznikih s posebnostmi imunskega odzivanja ali predhodno hiperstimulacijo imunskega sistema (npr. cepljenje v obdobju nekaj mesecev pred okužbo) z značilnim kašljem in težkim dihanjem

3. faza:

   nastajanje krvnih strdkov (enega velikega ali velikega števila mikrotrombov) s simptomi bolečine v prsnem košu, oteženega dihanja, ter znižanja koncentracije kisika v krvi. Šele v tej fazi se ponavadi začne bolnika zdraviti s sprejemom na kovidni bolnišnični oddelek.

Najpomembnejši dejavnik za potek kovidne bolezni je pravočasen začetek zdravljenja in ustrezna terapija. Kadar se ta začne v 3 do 5 dneh po pojavu prvih simptomov, je uspešnost zdravljenja izredno visoka, tudi pri visoko ogroženih osebah s pridruženimi boleznimi, kot so avtoimune bolezni, srčno žilne bolezni, diabetes, z vsakim kasnejšim dnem začetka zdravljenja pa se poveča tveganje za pojav zapletov.  Več strokovnih podatkov v zvezi z virusom in zdravljenjem si lahko ogledate v intervjuju z vodjo strokovnega odbora italijanske organizacije IppocrateOrg, ki je obravnavala in pozdravila več tisoč bolnikov s kovidom, ki niso prišli do zdravniške obravnave. Nenazadnje je pomen čim bolj zgodnjega zdravljenja potrdil tudi ameriški Center za nadzor bolezni, ki je spomladi 2022 priporočil čim hitrejši začetek zdravljenja kovidne bolezni za kronične bolnike.

Trenutno je v Sloveniji zgodnje zdravljenje v primeru okužbe s korona virusom omogočeno le tistim kroničnim bolnikom, za katere osebni zdravnik presodi, da bi bilo prebolevanje bolezni za njih nevarno in ne splošni populaciji. Protivirusna zdravila, ki jih lahko svetujejo ali predpišejo zdravniki znotraj uradne doktrine imajo pogojna dovoljenja za uporabo, medtem, ko so preizkušena generična zdravila za splošno populacijo še vedno odsvetovana. Verjamemo, da so bile mnogim, cepljenim in necepljenim, v dveh letih zaradi nepravočasnega zdravljenja kovida, povzročene nepotrebne težave, zato smo pripravili vprašalnik o zdravljenju kovidne bolezni, ki ga lahko izpolnite zase in za bližnjega svojca.

PROTOKOLI ZGODNJEGA ZDRAVLJENJA KOVIDA

Do danes obstaja več kot 30 kliničnih protokolov zgodnjega zdravljenje kovida, ki temeljijo na zgoraj navedenih znanstvenih in kliničnih spoznanjih in vključujejo različna zdravila in prehranske dodatke.

Temeljni zdravili, ki se uporabljata v protokolih za zgodnje zdravljenje bolezni sta ivermektin in/ali hidkroksiklorokin. Obe zdravili v prvi fazi bolezni zavirata razmnoževanje virusov v okuženih celicah in s tem širjenje virusa v organizmu. V drugi fazi bolezni obe zdravili vplivata na zaviranje pretiranega vnetnega odziva organizma na prisotnost virusa, torej zavirata razvoj citokinske nevihte. Po potrebi tema zdraviloma lečeči zdravnik lahko doda še antibiotik (predvsem azitromicin ali doksiciklin, ki sta tudi virostatika), antikoagulantna zdravila (aspirin, heparin), zdravila za zaviranje pretiranega vnetnega odziva (ibuprofen, kortikosteroidi) ali drugo simptomatsko terapijo (npr. zdravilo proti visoki vročini, bolečinam….).

Izjemno pomembna je tudi krepitev imunskega sistema. Za ta namen se terapiji dodajajo še dodatki k prehrani kot so vitamin D3 in vitamin C (v višjih odmerkih), cink, kvercetin, omega 3, melatonin, laktoferin, kurkumin, olje črne kumine, ingver… Ti dodatki k prehrani imajo izjemen preventivni učinek tudi pri drugih »prehladnih« virusnih boleznih in jih je priporočljivo jemati kot preventivo v času med oktobrom in aprilom.

Razlog, da te informacije niste izvedeli od svojih zdravnikov ali drugih strokovnjakov, pa leži v dejstvu, da se je poskušalo zdravnike in zdravila, ki so jih predlagali, na različne načine diskreditirati in osramotiti, predvsem glede hidroksiklorokina in ivermektina, z uporabo katerih bi lahko preprečili številne zaplete in smrti. To dokazujejo zdravniki, ki so ozdravili in še zdravijo na tisoče kovidnih bolnikov (dr. Bryan Tyson, dr. Pierre Korry, dr. Peter McCullough, pokojni dr. Vladimir Zelenko in mnogi drugi), sami izdelali protokole zdravljenja in se javno izpostavili. Tudi pri nas ni veliko drugače: diskreditacije, podtikanja, postopki pred disciplinsko komisijo za tiste zdravnike, ki so kovidnim bolnikom predpisali ivermektin, hidroksiklorokin, tudi generični antibiotik Sumamed in grožnja odvzema zdravniške licence oziroma prepoved opravljanja poklica. Predpisovanje teh dveh  temeljnih zdravil je bilo in je še vedno onemogočeno, saj hidroksiklorokin lahko predpiše samo specialist revmatolog oziroma ga ni mogoče dobiti v lekarnah, kar velja za ivermektin.

Ameriški zdravniki na shodu proti obveznim ukrepom februarja 2022 v Washingtonu. Vir: Idaho Capital Sun

Šlo je celo tako daleč, da so bile s strani farmacevtskih korporacij naročene znanstvene študije o hidroksiklorokinu in ivermektinu, pod katere so se podpisali »ugledni« znanstveniki, ki so zavajajoče interpretirali dobljene podatke. Tako je v znanstvenih krogih odmevala študija o hidroksiklorokinu, na podlagi katere je bilo to zdravilo odsvetovano, ker so bolniki, ki so prejeli to zdravilo, bolj pogosto umirali od tistih, ki zdravila niso dobili. A v tej študiji so ljudem dajali ekstremno visoke odmerke hidroksiklorokina, nekajkrat večje kot se jih v terapiji priporoča oziroma uporablja. Ugledna znanstvena revija The Lancet je morala članek umakniti zaradi netočnih navedb, ki so se v objavi pojavile navkljub temu, da je bil strokovno pregledan (ang. »peer reviewed«), a velika škoda za uporabo hidroksiklorokina pri zdravljenju kovida je bila narejena. Več na tej povezavi.

Tudi v zvezi z ivermektinom in poročilom, na podlagi katerega je SZO priporočila uporabo ivermektina zgolj v nadaljnjih kliničnih študijah in ne za zdravljenje, so bile ugotovljene etične in strokovne napake. Čeprav so bili v poročilu zbrani podatki iz celega sveta, ki so ugotavljali približno 80% učinkovitost tega zdravila pri zdravljenju kovidne bolezni, je bil zaključek poročila, da se ivermektin ne priporoča za zdravljenje kovidne bolezni, ampak za nadaljnje klinične raziskave. To bi bilo smiselno, če ne bi šlo za izredne razmere, saj je bil ravno v tistem času svet v primežu drugega epidemičnega vala, ljudje pa so umirali – in večino teh smrti bi bilo mogoče preprečiti. Kot je kasneje priznal sam dr. Andrew Hill, ki je pripravil poročilo, so na te zaključke vplivali predstavniki organizacije Unilaid, ki združuje donatorje SZO iz celega sveta, med njimi tudi Fundacijo Billa in Melinde Gates. (povezava)

Skoraj vse evropske nacionalne agencije za zdravje so sledile priporočilu SZO in ivermektin odsvetovale za zdravljenje kovida, obenem pa so dovolile izredno uporabo slabo preverjenega novega cepiva in novih zdravil (Remdesivir, Paxlovid…), ki imajo v dveh letih več zabeleženih stranskih neželenih učinkov kot ivermektin v več deset letih uporabe.

Informacija o zgodnjem oziroma pravočasnem zdravljenju kovida ter analiza dosedanjega in nadaljnjega spopadanja z epidemijo se nam zdi pomembna informacija za javno zdravje.  Vsakdo lahko preventivno marsikaj naredi sam, predvsem pa je pomembno, da začne ob prvih simptomih bolezni zdravljenje, pri čemer si lahko  pomaga s priloženimi protokoli zdravljenja uglednih mednarodnih organizacij (IppocrateOrg, FLCCC, World Council for Healt – WHC) in brošuro za domače zdravljenje kovida, ki smo jih kot priloge k peticiji za zahtevo za zgodnje zdravljenje posredovali Državnemu zboru, Ministrstvu za zdravje in tudi Ustavnemu sodišču.

Zanima nas na kakšen način ste vi ali vaši svojci preboleli kovid, ali ste imeli ustrezna zdravila in navodila in ali ste, morda zaradi nepravočasnega ali neustreznega zdravljenja, nedosegljivosti zdravnika, vi ali vaši svojci imeli hujši potek bolezni. Zato vas še enkrat vabimo, da pozorno izpolnite vprašalnik in nam pomagate zbrati verodostojne podatke o ustrezni zdravniški obravnavi.

Priloge:

Prijava posledic: