Pomembno je, da si pred tem ne zatiskamo oči

Kovidna kriza, ena največjih svetovnih kriz v zadnjih generacijah, ima in bo še imela resne in daljnosežne posledice na zdravstveni sistem, na gospodarstvo in na družbo kot celoto. Veliko ljudem se je dohodek za preživljanje zmanjšal praktično čez noč, družine so zaradi tega izgubile notranji mir in povezanost, otroci in mladostniki so izgubili dragocen čas za povezovanje in druženje, zamudili so velik del sekundarne socializacije, propadla so podjetja in tako v Sloveniji, kot drugje po svetu se je prag revščine zagrizel globoko v srednji sloj prebivalstva.

Otrokom in mladostnikom je potrebno na podlagi realnih podatkov o duševnem stanju v družbi izboljšati dostop do podpornih storitev, ki so usmerjene v zagotavljanje ukrepov za razvoj zdravih mehanizmov obvladovanja trenutne krize.

V javnosti in stroki se duševnim težavam ni posvečalo skoraj nobene pozornosti, ampak so se ukvarjali predvsem s fizičnim vidikom prebolele bolezni. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je vezano na fizični vidik bolezni uvedla dva nova pojma, ki pa imata veliko elementov duševnega:

Epidemična utrujenost: definirana je kot posledica pretirane količine stresa, občutkov anksioznosti in vsesplošnega primanjkljaja telesnih aktivnosti, le-ta pa vpliva na zmanjšano sledenje priporočilom in ukrepom vlade ter stroke v boju proti covidu-19.

Dolgi covid, ki se po definiciji pojavi tri mesece po preboleli bolezni covid 19: utrujenost, zasoplost ali težko dihanje, kognitivna disfunkcija, na primer zmedenost, pozabljivost ali pomanjkanje mentalne osredotočenosti in jasnosti, težave s spominom, koncentracijo ali spanjem, vztrajen kašelj, bolečina v prsnem košu, težave z govorjenjem, bolečine v mišicah, izguba vonja ali okusa, vročina, depresija ali anksioznost.

Posttravmatska stresna motnja (PTSD)

Posttravmatska stresna motnja (PTSD) je intenzivna anksiozna reakcija, ki je posledica preživetja izjemno hudega dogodka, travme. Ob tem je bila oseba močno prestrašena, doživela je občutke nemoči ali je bila v šoku. PTSD se lahko pojavi v obliki akutne motnje kmalu po travmi, lahko pa tudi z zakasnitvijo, celo po več kot šestih mesecih.

Simptomi postravmatske stresne motnje:

• pogosti, ponavljajoči spomini na stresni dogodek;
• ponavljajoče sanjanje o stresnem dogodku (pri otrocih zastrašujoče sanje brez prepoznane vsebine);
• »flash back« / vsiljivi spomini (majhni otroci npr. uprizarjajo določen del travme);
• težave z zbranostjo, koncentracijo;
• razdražljivost, izbruhi jeze;
• težave z uspavanjem in s spanjem (prej jih ni bilo);
• nezmožnost priklica pomembnih podrobnosti v zvezi z dogodkom;
• pomanjkanje zanimanja za pomembne dejavnosti in sodelovanje pri njih;
• huda duševna stiska ob soočenju z ljudmi, krajem ali s čim drugim, kar spominja na stresni dogodek;
• občutki krivde zaradi nastalega stresnega dogodka;
• občutek odmaknjenosti od drugih, izločenosti;
• občutek prikrajšanosti pri načrtovanju prihodnosti – žrtev ne ne pričakuje/načrtuje kariere, družine, otrok.

Dodatni simptomi, ki spremljajo PTSD:

• glavobol,
• vrtoglavica,
• bledost,
• pretirano potenje,
• omedlevica,
• senzacije srčnega ritma,
• tesnobnost, stres, napetost

Posttravmatska stresna motnja v povezavi s covidom-19 še ni dovolj poudarjena, kar pa ne pomeni, da ne obstaja. Čustvenih stisk, ki so bile vezane na ustrahovanje, socialno izolacijo, invazivno PCR-testiranje, obvezo nošenja mask, poniževanja in agresije, katerim smo bili izpostavljeni ali jim bili priča, ne moremo poimenovati travma po kriterijih iz DSM-5, ampak stresni dogodek. Ker pa smo si različni, težke dogodke doživljamo drugače in nimajo enakega vpliva na naša življenja, nekaterim je nekaj stresno, drugim ni, za nekatere je lahko določen dogodek huda travma, za druge ne.

Epidemije skozi zgodovino in danes

Skozi zgodovino so obstajale mnoge epidemije nalezljivih bolezni: španska gripa, kuga, HIV, SARS, ebola, prašičja in ptičja gripa, navadna gripa, ki življenja niso kaj dosti spremenile. V decembru 2019, ko se je v Vuhanu na Kitajskem pojavil virus SARS CoV-2 in se razširil po vsem svetu, pa se je življenje spremenilo bliskovito. Kar naenkrat »normalnosti« ni bilo več, pri čemer je bila tako hitra sprememba za nekoga zelo stresna, za drugega manj. Prav tako je bilo vsakodnevno informiranje o številu okuženih, bolnih in umrlih za nekatere huda travma, za druge stresni dogodek in za tretje nič hujšega.

Neznan nam je bil virus SARS CoV-2, prav tako so bili neznani ukrepi, ki smo jih zaradi javnega zdravja upoštevali: zapiranje v občine, karantena, socialna distanca, prepoved obiskov v domovih za starejše in drugje, testiranje, nošenje mask, cepljenje, doživljanje izgub ob smrtih bližnjih in poznanih ljudi, delo na daljavo, prepoved druženja, večja brezposelnost in zapiranje mnogih delovnih organizacij, neizvajanje dogodkov, gledaliških predstav, koncertov in festivalov, ločevanje bolnikov na kovidne in nekovidne na posebnih oddelkih, nadzor na mejah in povsod, kjer so bili potrebni PCT-ukrepi … Glede na to, da smo ljudje relacijska bitja, je socialna izolacija mnogim predstavljala velik stres.

Koliko stresa lahko vsakdo prenese?

Vse stroke, ki nudijo pomoč človeku, imajo etične kodekse in načela, vendar je v času epidemije kovida-19 je postalo pomembno zgolj dejstvo ali je nekdo cepljen ali ni, nosi masko ali je ne, je prebolevnik ali ni, verjame uradnim razlagam ali ne. Vse to pa v resnici ne bi smelo predstavljati izključujočega dejavnika za zdravniško ali psihosocialno obravnavo.