Vpliv »kovidne krize« na duševno zdravje

Vpliv »kovidne krize« na duševno zdravje

Vpliv »kovidne krize« na duševno zdravje

Koliko stresa lahko vsakdo prenese?

Vpliv »kovidne krize« na duševno zdravje

Prevalenca za pojav duševnih motenj se je povečala za najmanj 25 %, pri čemer so težave vezane tako na epidemijo covida-19, na vse spremljajoče ukrepe (uporaba mask, socialna izolacija, testiranje), prebolelo boleznijo covid-19 in dolgim covidom ter procesi, ki se dogajajo na nivoju družbe (ne-dostopnost pomoči, ne-zagotavljanje protokolov zgodnjega zdravljenja, enostransko informiranje v glavnih medijih, nenehno spreminjanje ukrepov).

Kovidna kriza, ena največjih svetovnih kriz v zadnjih generacijah, ima in bo še imela resne in daljnosežne posledice na zdravstveni sistem, na gospodarstvo in na družbo kot celoto. Veliko ljudem se je dohodek za preživljanje zmanjšal praktično čez noč, družine so zaradi tega izgubile notranji mir in povezanost, otroci in mladostniki so izgubili dragocen čas za povezovanje in druženje, zamudili so velik del sekundarne socializacije, propadla so podjetja in tako v Sloveniji, kot drugje po svetu se je prag revščine zagrizel globoko v srednji sloj prebivalstva.

Pri nekaterih otrocih in mladostnikih je dejstvo, da so ostali doma, povečalo tveganje za družinsko nasilje in zlorabe, kar sta pomembni tveganji za duševno zdravje. Prav tako se je med vso populacijo, tudi med otroci in najstniki, povečala samomorilnost, samopoškodovanje, anksiozno in depresivno vedenje. Pomembno je, da se tega zavedamo in si pred tem ne zatiskamo oči, ne glede na to, kako težko je to razumeti. Otrokom in mladostnikom je potrebno na podlagi realnih podatkov o duševnem stanju v družbi izboljšati dostop do podpornih storitev, ki so usmerjene v zagotavljanje ukrepov za razvoj zdravih mehanizmov obvladovanja trenutne krize. Ker se analize duševnega stanja otrok in mladostnikov skoraj da ne izvajajo, smo pripravili vprašalnik, kjer lahko opišete svoje doživljanje kovidne krize, izpolnite pa ga lahko tudi za svojega otroka ali skupaj z najstnikom.

Raziskava o posledicah kovidne krize

V javnosti in stroki se duševnim težavam ni posvečalo skoraj nobene pozornosti, ampak so se ukvarjali predvsem s fizičnim vidikom prebolele bolezni. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je vezano na fizični vidik bolezni uvedla dva nova pojma, ki pa imata veliko elementov duševnega:

  • Epidemična utrujenost: definirana je kot posledica pretirane količine stresa, občutkov anksioznosti in vsesplošnega primanjkljaja telesnih aktivnosti, le-ta pa vpliva na zmanjšano sledenje priporočilom in ukrepom vlade ter stroke v boju proti covidu-19.

  • Dolgi covid, ki se po definiciji pojavi tri mesece po preboleli bolezni covid 19: utrujenost, zasoplost ali težko dihanje, kognitivna disfunkcija, na primer zmedenost, pozabljivost ali pomanjkanje mentalne osredotočenosti in jasnosti, težave s spominom, koncentracijo ali spanjem, vztrajen kašelj, bolečina v prsnem košu, težave z govorjenjem, bolečine v mišicah, izguba vonja ali okusa, vročina, depresija ali anksioznost.

Na strokovnem področju duševnega zdravja ostaja odprto vprašanje ali lahko v primeru kovidne krize govorimo o možni posttravmatski stresni motnji. Veliko ljudi je imelo težave ali umrlo zaradi ne-zdravljena drugih obstoječih bolezni, ne-zagotavljanja zgodnjega zdravljenja covid-19, zaradi same covid-19 in tudi zaradi stranskih učinkov cepljenja in dihalnih stisk, ob čemer se je razvilo ogromno travmatičnih izkušenj, ki bi lahko vodile v razvoj posttravmatske stresne motnje.

Posttravmatska stresna motnja (PTSD) je intenzivna anksiozna reakcija, ki je posledica preživetja izjemno hudega dogodka, travme. Ob tem je bila oseba močno prestrašena, doživela je občutke nemoči ali je bila v šoku. PTSD se lahko pojavi v obliki akutne motnje kmalu po travmi, lahko pa tudi z zakasnitvijo, celo po več kot šestih mesecih.

Simptomi postravmatske stresne motnje:

  • pogosti, ponavljajoči spomini na stresni dogodek;
  • ponavljajoče sanjanje o stresnem dogodku (pri otrocih zastrašujoče sanje brez prepoznane vsebine);
  • »flash back« / vsiljivi spomini (majhni otroci npr. uprizarjajo določen del travme);
  • težave z zbranostjo, koncentracijo;
  • razdražljivost, izbruhi jeze;
  • težave z uspavanjem in s spanjem (prej jih ni bilo);
  • nezmožnost priklica pomembnih podrobnosti v zvezi z dogodkom;
  • pomanjkanje zanimanja za pomembne dejavnosti in sodelovanje pri njih;
  • huda duševna stiska ob soočenju z ljudmi, krajem ali s čim drugim, kar spominja na stresni dogodek;
  • občutki krivde zaradi nastalega stresnega dogodka;
  • občutek odmaknjenosti od drugih, izločenosti;
  • občutek prikrajšanosti pri načrtovanju prihodnosti – žrtev ne ne pričakuje/načrtuje kariere, družine, otrok.

Dodatni simptomi, ki spremljajo PTSD:

  • glavobol,
  • vrtoglavica,
  • bledost,
  • pretirano potenje,
  • omedlevica,
  • senzacije srčnega ritma,
  • tesnobnost, stres, napetost.

Posttravmatska stresna motnja v povezavi s covidom-19 še ni dovolj poudarjena, kar pa ne pomeni, da ne obstaja.

Čustvenih stisk, ki so bile vezane na ustrahovanje, socialno izolacijo, invazivno PCR-testiranje, obvezo nošenja mask, poniževanja in agresije, katerim smo bili izpostavljeni ali jim bili priča, ne moremo poimenovati travma po kriterijih iz DSM-5, ampak stresni dogodek. Ker pa smo si različni, težke dogodke doživljamo drugače in nimajo enakega vpliva na naša življenja, nekaterim je nekaj stresno, drugim ni, za nekatere je lahko določen dogodek huda travma, za druge ne.

Epidemije skozi zgodovino in danes

Skozi zgodovino so obstajale mnoge epidemije nalezljivih bolezni: španska gripa, kuga, HIV, SARS, ebola, prašičja in ptičja gripa, navadna gripa, ki življenja niso kaj dosti spremenile. V decembru 2019, ko se je v Vuhanu na Kitajskem pojavil virus SARS CoV-2 in se razširil po vsem svetu, pa se je življenje spremenilo bliskovito. Kar naenkrat »normalnosti« ni bilo več, pri čemer je bila tako hitra sprememba za nekoga zelo stresna, za drugega manj. Prav tako je bilo vsakodnevno informiranje o številu okuženih, bolnih in umrlih za nekatere huda travma, za druge stresni dogodek in za tretje nič hujšega.

Neznan nam je bil virus SARS CoV-2, prav tako so bili neznani ukrepi, ki smo jih zaradi javnega zdravja upoštevali: zapiranje v občine, karantena, socialna distanca, prepoved obiskov v domovih za starejše in drugje, testiranje, nošenje mask, cepljenje, doživljanje izgub ob smrtih bližnjih in poznanih ljudi, delo na daljavo, prepoved druženja, večja brezposelnost in zapiranje mnogih delovnih organizacij, neizvajanje dogodkov, gledaliških predstav, koncertov in festivalov, ločevanje bolnikov na kovidne in nekovidne na posebnih oddelkih, nadzor na mejah in povsod, kjer so bili potrebni PCT-ukrepi … Glede na to, da smo ljudje relacijska bitja, je socialna izolacija mnogim predstavljala velik stres.

» Bilo mi je zelo težko, ker nisem mogla objeti svoje mame, ker ima šibak imunski sistem«.

V marsičem smo bili prepuščeni samim sebi, saj pogosto ni bilo možno priti do zdravnika, v zdravstvene domove so prosto lahko vstopali samo zdravi,  na primarni ravni v zdravstvu niso izvajali specifičnih protokolov zgodnjega zdravljenja covida-19, v skrbi za zdravje so se politični akterji trudili zajeziti virus z vedno novimi ukrepi, ki so se nenehno spreminjali, glavni mediji so večinoma prikazovali in poudarjali eno stroko in znanost, zdravstveno.  Dogajanje se je na čase nekaterim zdelo nadrealno kot v znanstveno-fantastičnem filmu ali psihološki drami.

»Saj ni res, pa je. Ali živim v filmu. Kdo je tu nor, se sprašujem. To ni res. Nekaj ne štima. To, kar prikazujejo, ne more biti res. Prepričana sem, da ni. Kako bi lahko maska, ki je nihče ne menja na dve uri (pa četudi bi jo),  ščitila pred virusom. Tista maska, ki se valja v žepu in torbi …. Kaj se dogaja? Kam sta čudežno izginila prehlad in gripa? Zakaj naj bi se cepili z eksperimentalnimi cepivi in to večkrat na leto, če pa cepiva ne preprečujejo okužbe in tega, da bi človek zbolel? Preprečuje poslabšanje bolezni in smrt?  Zakaj so se mnogi ljudje, ki pregledujejo PCT, spremenili v male fašiste… tudi v mojem priljubljenem lokalu. Čutim hudo razočaranje. Zgolj izpolnjujejo navodila. Nikogar več ni, vsi samo izpolnjujejo navodila. Zdravi so nenadoma postali grožnja za druge. Asimptomatski. Kako je človek lahko asimptomatsko bolan? Ne razumem, zakaj so covid-19 uvrstili v skupino bolezni, ki imajo zelo visoko smrtnost, če pa to sploh ni res. Smrtnost pri covidu je manj kot en procent. Zakaj ne povejo tega, kar je res?  Poznam veliko ljudi, ki so po cepljenju hudo zboleli. Teoretičarka zarot, 5G-antenarka, ravnozemljašica, antivakserka, da sem. Izgubila sem večino bližnjih, ne zaradi tega, ker bi umrli zaradi covida-19 ali po cepljenju, ampak zaradi stalnega poniževanja in diskreditiranja mene.«

V družbi se je kmalu pojavila velika polarizacija, mi – vi, cepilci – anticepilci, tisti, ki izpolnjujejo ukrepe in tisti, ki jih ne. Med ljudmi je bilo prisotno veliko sovražnosti, kar je mnogim predstavljalo nov stresor.  Komu in kaj verjeti? In še bolj pomembno vprašanje – koliko stresa lahko vsakdo prenese?

Vse stroke, ki nudijo pomoč človeku, imajo etične kodekse in načela, vendar je v času epidemije kovida-19 je postalo pomembno zgolj dejstvo ali je nekdo cepljen ali ni, nosi masko ali je ne, je prebolevnik ali ni, verjame uradnim razlagam ali ne. Vse to pa v resnici ne bi smelo predstavljati izključujočega dejavnika za zdravniško ali psihosocialno obravnavo. Verjamemo, da so bile mnogim, cepljenim in necepljenim, v dveh letih povzročene mnoge duševne in čustvene stiske, zato smo pripravili vprašalnik, kjer lahko opišete svoje doživljanje kovidne krize, katerega lahko izpolnite zase ali za svojega otroka.

Raziskava o posledicah kovidne krize

Stresni odziv in  travmatična izkušnja

Strokovnjaki že dolgo vedo, da naša telesa niso ustvarjena za doživljanje dolgotrajnega stresa.

Stres je sestavljen iz notranjih izmenjav – naj bodo vidne ali ne, ki se pojavijo, ko organizem zazna grožnjo svojemu obstoju ali blagostanju. Živčna napetost je lahko sestavni del stresa, lahko pa je človek pod stresom, ne da bi čutil napetost. Pretiran stres se pojavi, ko so zahteve, pod katerimi se je znašel določen organizem, presegajo njegove razumne zmožnosti, da bi jih izpolnil. Elastika poči, vzmet se pokvari.

Izkušnja stresa ima tri sestavne dele. Prvi je dogodek, fizični ali čustveni, ki si ga organizem razlaga kot ogrožajočega. To je stresni dražljaj, imenovan tudi stresor. Drugi element je sistem predelovanja, ki izkusi in pojasni pomen stresorja. V primeru človeških bitij je ta predelovalni sistem živčni sistem, zlasti možgani. Končni sestavni del je stresni odziv, ki ga sestavljajo različne fiziološke in vedenjske prilagoditve in nastanejo kot odziv na zaznano grožnjo. Razlikujemo med akutnim in kroničnim stresom. Kroničen stres vpliva na razvoj bolezni, tako fizičnih kot duševnih.

Epidemijo covida-19 smo mnogi doživljali stresno. Glede na to, da negotove razmere trajajo zelo dolgo in se bodo še nadaljevale, stres ni bil zgolj akuten, ampak je za mnoge postal dolgotrajen, kroničen. Ker želimo, da zgodbe trpljenja povzročene v kovidni krizi ugledajo luč sveta, smo pripravili vprašalnik, kjer lahko opišete svoje doživljanje kovidne krize. Lahko ga  izpolnite zase ali za svojega otroka.

Raziskava o posledicah kovidne krize

Česa se zavedam v tem trenutku?  Kaj se me je danes najbolj dotaknilo?

VIRI:

  • DSM V (2013). Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders. American Psychiatric Association.
  • Maté, G. (2018). Ko telo reče ne. Skriti stres terja davek. Založba Primus
  • Risks of mental health outcomes in people with covid-19: cohort study BMJ2022; 376 doi: https://doi.org/10.1136/bmj-2021-068993 (Published 16 February 2022)
  • World Health Organization (6 October 2021). ‘A clinical case definition of post COVID 19 condition by a Delphi consensus (https://www.who.int/publications-detail-redirect,).