SVETOVNA ZDRAVSTVENA ORGANIZACIJA (SZO)

Se v imenu naše “varnosti in zdravja“ postavlja temelj za novo družbeno ureditev v smeri diktature korporativnega kapitala, še hujše cenzure, siljenja v medicinske posege (tudi obvezno cepljenje) in vzpostavitvi popolnega digitalnega nadzora nad ljudmi in njihovimi življenji po vzoru Kitajske?

Svetovna zdravstvena organizacija bi lahko maja 2024 ob tihem soglasju vlad držav članic postala globalna zdravstvena avtoriteta v vseh prihodnjih zdravstvenih in drugih izrednih razmerah, čeprav resne analize uspešnosti priporočil za obvladovanje kovidne zdravstvene krize kažejo, da so od njih imeli koristi predvsem proizvajalci in podporniki cepiv in ne ljudje, ne javno zdravje in javno zdravstvo.

SZO je do sedaj imela posvetovalno vlogo, njena priporočila za države članice niso bila zavezujoča. Z novo pandemijsko pogodbo in spremembami mednarodnega zdravstvenega pravilnika se njena vloga spreminja iz posvetovalne v odločevalno. S tem bi državam članicam odvzeli suverenost v primeru ponovnih izrednih razmer (npr. epidemije, vojne, podnebne spremembe in naravne katastrofe), ki jim ni videti ne konca ne kraja. Še večjo moč se z novo pogodbo podeljuje tudi Združenim narodom (ZN).

“Tema ni le pomembna. Odločilna je. Spreminja sedanjost in ustvarja srhljivo prihodnost.” (dr. Andraž Teršek)

Čeprav gre za veliko stvar, to sporočilo ni prišlo v javnost in se o njem ne razpravlja v nobenem parlamentu, razen redkih izjem.“ (Philip Kruse, švicarski odvetnik)

Kaj lahko storimo?

Že maja 2022 je več kot 23.000 državljanov Slovenije  s peticijo zahtevalo obširno javno razpravo in referendum na temo sprememb v SZO, med podpisniki je tudi več pravnikov z mednarodnim ugledom, šest sodnikov in deset odvetnikov, ter mnogi akademiki in zdravniki. Vlada, pristojni in mediji molčijo kljub mnogim pozivom, peticijam in dopisom, tako v Sloveniji kot drugje. Zato smo se države Evropske unije povezale v državljansko pobudo “Trust and Freedom”, ki pristojne skladno z Lizbonsko pogodbo zavezuje k dialogu in ukrepanju, ko skupaj zberemo 1.000.000 podpisov.

Zbiranje podpisov se začne 28.11.2023. Kmalu bomo objavili več informacij v slovenščini.

Zakaj SZO ne moremo in ne smemo slepo zaupati upravljanja z našim zdravjem, življenji in prihodnostjo

SZO v hudem konfliktu interesov in ji, že samo zaradi prevare z lažno pandemijo prašičje gripe 2009, ne smemo slepo zaupati.

SZO je ukrepala neznanstveno in neracionalno. Lažna pandemija prašičje gripe je razkrila vrsto zlorab in nepravilnosti. In kar je najhujše: zaslužek je bil v tej zgodbi pomembnejši od zdravja ljudi. So v očitni navezi s farmacevtsko industrijo, ki je tu zavohala priložnost za velike dobičke.’

Članarine držav članic so bile v začetku glavni vir financiranja SZO, danes je SZO 89% financirana s strani zasebnega kapitala, ki tako posredno ali neposredno vpliva na odločitve in smernice delovanja SZO, in jo s tem postavlja v hud konflikt interesov. Moč lobijev je velika.

Pomenljivo je tudi dejstvo, da je SZO od pojava prašičje gripe leta 2009 do danes samostojno, brez posvetovanja s stroko, spremenila 3 zelo pomembne definicije.

1. Kdo in kdaj lahko razglasi pandemijo (2009)

En mesec pred razglasitvijo pandemije prašičje gripe so določili, da za razglasitev pandemije ni več potrebna varovalka visoke smrtnosti in velikega število resno obolelih. Od takrat WHO lahko razglasi pandemijo praktično kadarkoli, tudi ob navadnih sezonskih prehladnih obolenjih.

2. Čredna imunost (2020) 

Iz definicije so črtali, da se čredno imunost pridobi s prebolevanjem nalezljive bolezni. Po novem pridobi se jo pridobi le še s cepljenjem (kar je ena izmed podlag za uvedbo obveznega cepljenja), čeprav je imunost pridobljena z prebolevanjem veliko bolj kvalitetna in dolgotrajnejša.

3. Kaj je cepivo (2021)

Nova definicija ne sledi več znanemu načinu delovanja cepiv in opredelitvi pričakovanih učinkov. S to spremembo je SZO omogočil uvedbo različnih terapevtskih izdelkov, ki nimajo nič skupnega s prej znanim in sprejetim mehanizmom delovanja cepiv in cilji njihove uporabe.

Kaj smo se naučili iz zgodovine?

Ali resnično lahko brezskrbno zaupamo, da centri moči dobrobit ljudi postavljajo pred lastne interese? Primo Levi, italijanski pisec in partizan, ki je preživel taborišče Auschwitz, pravi: “Pošasti obstajajo, a jih ni dovolj, da bi bile resnično nevarne. Bolj nevarni so običajni ljudje, funkcionarji, ki so pripravljeni brez vprašanj verjeti in delovati.” Albert Einstein pa nam sporoča: “Nikoli ne naredi ničesar proti svoji vesti, tudi če to od tebe zahteva država.“