CEPLJENJE PROTI C-19

Navadno razvoj cepiva traja najmanj 10 do 15 let, da se lahko dobro razišče vse, tudi srednjeročne in dolgoročne vplive na zdravje. Otroke cepljenih nosečnic spremljajo še vsaj do 7. leta. Cepiva proti C-19 so bila razvita in odobrena za uporabo v le nekaj mesecih, saj domnevno “ni bilo na voljo drugih učinkovitih in varnih zdravil in, ker je bila bolezen tako smrtonosna in nevarna“. In seveda, ker naj bi se cepiva izkazala za “varna in učinkovita“, celo za nosečnice in otroke. Je bilo cepljenje z novo, ne dovolj preizkušeno tehnologijo res edina varna in učinkovita rešitev?

Kako učinkovito nova cepiva preprečujejo težje poteke in smrti? Zakaj so presežne smrti zelo visoke tudi v letih 2022 in 2023, ko bi morala biti kovidna zdravstvena kriza, na podlagi napovedane učinkovitosti cepiv, že končana? Zakaj je v EU presežna smrtnost večja v državah z višjo precepljenostjo in nižja ali negativna v manj precepljenih državah?

Varnostne študije proizvajalcev so pomanjkljive ali celo ne obstajajo. Vedno več je dokazov, študij in pričanj o številnih resnih bolezni zaradi cepljenja. Ker zdravniki neželenih učinkov pogosto ne prepoznajo in ne prijavijo pristojnim, je število neželenih učinkov podcenjeno in omejeno na kratko obdobje po cepljenju, čeprav se lahko simptomi poškodbe po cepljenju pojavijo tudi več mesecev ali celo let po prejemu zadnjega odmerka.

Po vsakem odmerku cepiva se v organizmu ustvarjajo večje količine S-proteina in ni jasno, kako dolgo ta proces traja, zagotovo pa več mesecev. Tudi kadar zbolimo za kovidom, v telo pride S-protein skupaj z virusom in v organizmu lahko ostane tudi potem, ko smo kovid že preboleli, če ga ne zdravimo pravočasno in ustrezno. Vendar S-protein, ki ga kodira mRNK cepivo, in S-protein, ki pride v telo z virusom, nista identična, po cepljenju je bolj trdovraten.

Pomembno je preprečiti nadaljnjo izpostavljenost S-proteinu, pospešiti proces čiščenja S-proteina in drugih škodljivih sestavin iz telesa ter omejiti toksičnost in patogenost S-proteina v telesu.

Spodnji protokoli in priporočila, ki jih povzemamo po vodilnih svetovnih avtoritetah na tem področju, so namenjeni tako cepljenim kot necepljenim.

Genska cepiva proti C-19 imajo v primerjavi s klasičnimi cepivi bistveno večjo stopnjo resnih neželenih učinkov, ki so slabo raziskani. Zdravniki jih pogosto ne prepoznajo in ne znajo zdraviti. Skrbi o možni povezavi s cepljenjem so največkrat nezaželena tema pogovora, zdravniki brezpogojno zaupajo v absolutno varnost cepljenja in težave najpogosteje pripišejo dolgemu kovidu, psihološkim težavam ali drugim vzrokom. Ne prijavijo jih pristojnim, četudi bolnik, ki svoje telo najbolje pozna, sumi ali je prepričan, da so njegove težave povezane s cepljenjem.

Zaradi velikega števila cepljenih ljudi, je zelo verjetno, da obstaja veliko število poškodovanih, ki jih zdravstveni sistem ne spremlja in niso deležni ustrezne obravnave in zdravljenja. Tisti redki, ki jim neželeni učinek potrdi strokovna komisija, pa ne dočakajo odškodnin, ki bi jim omogočile oz. olajšale samozdravljenje!